Dvorana Tabor, katere začetki gradnje segajo v leto 1979, je bila zgrajena popolnoma brez kreditov, in sicer na osnovi Samoupravnega sporazuma o združevanju sredstev za izgradnjo objektov splošnega družbenega pomena v mestu, h kateremu je pristopilo kar 472 tedanjih TOZD-ov. Delavci v Mariboru so pravzaprav izvedli neke vrste referendum in se za izgradnjo večnamenske dvorane v našem mestu odpovedali 0,36 % svojega dohodka. To je bil še en dokaz, kako zelo so si želeli svoje dvorane za prostočasne aktivnosti. Na ta račun se je v Mariboru za izgradnjo dvorane na leto zbralo od 80 do 130 milijonov dinarjev. V tistem času je bila dvorana po načinu financiranja izgradnje unikum v Jugoslaviji.

Površina zemljišča, na katerem smo gradili Dvorano Tabor, kjer aktivno svoj prosti čas Mariborčani preživljajo še danes, je merila kar 15. 934 m². Namembnost dvorane se je v času gradnje spreminjala. Načrtovana večnamenska dvorana je tako postala telovadnica osnovnih šol, jeseni 1983 pa se ponovno spremenila v večnamensko dvorano.

Sama gradnja je zaradi številnih prekinitev potekala razmeroma počasi, a je pri tem potrebno poudariti tudi, da je bila zadnja faza (od skeleta do popolne uporabnosti) zaključena v rekordnih devetih mesecih.

OTVORITEV DVORANE TABOR

4. julij leta 1984 je bil za Dvorano Tabor dan D. To je bil dan, ko je bila dvorana predana svojemu namenu in dan, ko je tudi Maribor dobil eno najlepših športnih dvoran v nekdanji Jugoslaviji. In kot pričakovano je bila dvorana ob otvoritvi, ki je potekala pod naslovom Mariborčani Mariborčanom, napolnjena do zadnjega kotička!

Dvorana je tisti pravi »krst« doživela samo teden dni po otvoritvi. Prvi dogodek v novi dvorani je bil, kot se zanjo spodobi, športen. Potekala je mednarodna košarkarska tekma med jugoslovansko košarkarsko reprezentanco in ameriško selekcijo Nit Nike.

Dvorana je bila popolnoma polna, gledalci pa so kljub vodstvu jugoslovanske reprezentance na žalost videli le 24 minut tekme. Razlog za predčasno prekinitev tekme je bila varnost igralcev, saj so le ti razbili kar tri table za koš. Prvo med ogrevanjem, drugo med polčasom in tretjo na začetku drugega polčasa. Za Jugoslavijo so takrat zaigrali Dražen in Aleksandar Petrović, Knego, Radovanović, Nakić, Dalipagić in Mutapić.

Prvi dogodek v dvorani se je torej končal z nekoliko grenkim priokusom, je pa ta priokus zato popravil zabavni dogodek, ki je sledil. Obiskovalci koncerta še danes pravijo, da je dvorana eksplodirala. Nedo Ukraden, Oliverja Dragojevića, Tomaža Domicelja in ostale je prišlo pozdravit preko 6.000 ljudi! Ti so domov odhajali zadovoljnih obrazov, tej prireditvi pa so kaj kmalu sledile še ostale, ki so bile prav tako izjemno dobro obiskane. Največ obiskovalcev smo našteli na raznih plesnih tekmovanjih, ob obisku Dedka mraza in Dalajlame, na sejmih, na predavanju motivacijskega predavatelja Nicka Vujcica in seveda na koncertih, na katerih so nastopali tako domači kot tudi tuji izvajalci (Simona Weis, Siddharta, Mišo Kovač, Petar Grašo, Oliver Dragojevič, 2Cellos, …).